4.b in Vesoljčki

Sluze iz Juputarmije

Nekega dne se je Alen vozil z motorjem tri ure. Ko je zaspal, so ga zbudile Sluze.

Ko pa jih je videl, pa je rekel:«Aaaaaaaaaaaaaaaaaa!!« in Sluze enako. Sluze so ga vprašale, kje so? Na planetu Zemlja. Kje pa je to, so vprašale? Alen jim je povedal, da je to tretji planet od Sonca. Vprašal jih je, od kod prihajajo? Povedale so, da so iz Juputarmije. Alen jih je vprašal, če imajo raketo. Ja, zakaj? Lahko bi se malo peljali. Ja, super! Ko je Alen videl raketo, se je čudil, saj je bila podobna ptiču kakaduju. Ko so se peljali v vesolje, je Alena bilo malo strah, saj je bil prvič v pravi raketi. Ampak bilo je zelo super! Alen jih vprašal, kako so prišli na Zemljo.

Sluze so povedale, da so šli na izlet z juputarmiško šolo na planet Galaktormija 43.. In ko so se peljali mimo Sonca, so Sluze gledale skozi okno rakete in v trenutku jih je vrglo skozi okno na Zemljo. Alena je še zanimalo, od kod je ta raketa, s katero se peljejo? Raketa je sestavljena iz odpadnih materialov in motorja, s katerim se je Alen vozil. Alen se je razjezil, ker so Sluze vzele njegov motor, zato je hotel domov. Raketo so obrnili proti domu, Alen je izstopil, Sluze pa so se odpeljale nazaj na Juputarmijo.

Minilo je eno leto in na Zemljo je pri Alenovi hiši priletela kovina, odprla se je in notri je bil nov lep motor in listek. Na njem je pisalo, da brez njega ne bi prispeli na Juputarmijo.

Alen Cvetko 4.b

Vesoljčki

GLAVNE OSEBE: Luka

STRANSKE OSEBE: 4.b razred, Vesoljci, Marsovci,…

Nekega dne so na Zemlji pristali Vesoljci. Čeprav je bil pristanek trd, so poškodovali le leteči krožnik. Ta noč je bila vroča. Vesoljci so takoj po pristanku odšli v šolo, saj so upali, da tam najdejo kakšen hladen kotiček, kjer bi se ohladili. V vsej šoli je bil samo en razred takšen. To je bil razred 4. b.

Naslednjega dne so otroci odprli vrata razreda, pogledali noter in zakričali:«Aaaaaaaaaaaaaa!« Vsi so jih čudno pogledali, a oni so hitro stekli po učitelja in mu povedali, da so v razredu čudna siva zelena bitja. Učitelj se je opogumil, ter šel pogledat v razred. Ker je bilo tudi učitelja malo strah, je pred njim v razred stopil najpogumnejši učenec Luka. Z Vesoljčki sta se spoprijateljila. Dala sta jim bonbone in plesen, to so imeli seveda radi. Naslednji je v razred stopil Niko, ki se je skoraj polulal od strahu. Podobno je bilo tudi z ostalimi v razredu. Bilo je popoldne in otroci smo morali domov. Ko so se najedli, so rekli staršem, da morajo priti nazaj v šolo, da bodo naredili referat. Ker je bilo to delo obvezno, so vsi lahko prišli nazaj in tako so lahko do večera popravljali leteči krožnik Vesoljcev. Čas je hitro minil in že je bil večer, ko so starši prišli po svoje otroke. Eden od staršev je vprašal, kje je referat, ki so ga delali. Pokazali so mu opis Lune, ki so ga naredile punce, medtem ko so fantje popravljali leteči krožnik. Nato pa so šli vsi spat.

Ko je Luka spal, so prišli v njegovo sobo Vesoljci in ga žgečkali tako dolgo, da se je zbudil. Komaj je odprl oči, so ga vprašali ali želi iti z njimi v Vesolje? Luka je bil takoj za to. Vesoljci pa niso v Vesolje povabili samo Luka, ampak ves 4.b razred.

Najprej so odšli na Mars. Tam je bilo zelo zabavno, saj so lahko skakali po njem, koliko jim je bilo volje. Šli so tudi v Tunel Teme, kje ni bilo nikogar strah. Tam so bile neprešteto dolge hiše, sladkarije, drevesa iz sladkorne pene,… Z Marsovci so peli WAKA WAKA, plesali POLKO in se igrali. Ko so se naveličali iger na Marsu, so poleteli na Luno. Zraven so vzeli slovensko zastavo, katero so izobesili na Luni namesto ameriške zastave. Ko so to naredili so se vrnili na Zemljo. Ker se je v vesolju nekaj zalomilo, so na Zemljo pristali v preteklosti. Videli so svoje starše, kako so bili v šoli, se igrali,… Nato so ugotovili, da morajo na drugo stran Zemlje, da bodo videli, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Tam so bili govoreči in leteči avtomobili. To je bila zmešnjava!

Vse je bilo tako drugačno in nevsakdanje, da se je Luku kar stožilo po sedanjosti. Zelo si je zaželel, da bi vse skupaj minilo. Takrat pa bbbuuummmm in Luka se zbudi. Srečen je bil, da so to bile le sanje.

Luka Janžekovič, 4.b

Tomasovo potovanje okoli Vesolja z Marsovci

Zjutraj, ko sem se zbudil, je bilo še ob 5.00 zjutraj. Šel sem na balkon in videl, da sem v gorah. Zajel sem svež gorski zrak in rekel:«To pa ni svež gorski zrak!« Kadi se in pred sabo sem zagledal veliko cigaro, ki je pristala na trampolinu. Hitro sem se oblekel ter najedel in pogledal na koledar. Bile so počitnice! Potem sem se približal veliki cigari in videl tri Marsovce.

Spoprijateljili smo se in drugo jutro so me s posteljo vred in z omaro odnesli v cigaro. Rekli so, da gremo okoli vesolja. To je bilo precej nasprotno, kot pravi učitelj Primož:«Vesolja nikoli ni konec, je neskončno!«

In smo bili že pri Marsu, potem pri Plutonu, Jupitru, Merkurju, Jagru. Skoraj smo se že zaleteli v nekakšen ledeni planet. Teh ledenih planetov je bilo vse polno. Tam je bila tudi Snežna Vila iz Vesolja. Izgubili smo se ter jo vprašali za pot. Rekla je:«Pojdite na sever, potem na vzhod. Potem smo se lahko obrnili in peljali na sever. V vesolju je tudi planet Petrol. Tam se lahko vesoljske ladje, cigare in krožniki napolnijo z gorivom. Malo sem se z vesoljskim daljnogledom razgledal po drugih planetih. Videl sem enega zelo črnega, na njem pa zlobno Miki Miško, ki se je borila z Velikim M-jem. Miki Miško smo zvezali tako močno, da ni mogla premakniti prsta. Veliki M pa je z veliko bejzbolsko palico odbil planet v drugo Galaksijo. Veliki M je šel z nami in postal naš sopotnik. Tako smo prišli domov in ne nazaj v gore ali v Borovce. V moje sladko gnezdo smo pristali v NEW YORKU. Tam je Newjorčane napadal zlobni Maltazar. Nismo in nismo ga mogli premagati in rešiti New Yorka. In celo Zemlje. Potem je Veliki M hotel porabiti vso svojo energijo in res jo je uporabil. Začel je leteti in tako hitro tekati, da ga nisem videl. Roke je premikal tako hitro, da je Maltazarja premagal in vsi so bili rešeni.

Veliki M je postal moj najboljši prijatelj ter se mi je spremenil v ogrlico. Rekel sem mu:«Ko me boš potreboval, reči najboljši prijatelj!« Odšel sem domov in videl, da sem v Borovcih. Obesek pa še zdaj nosim.

Tomas Erhatič, 4.b

Doroteja in Marsovčki

Nekateri se sprašujejo ali res obstajajo druga bitja v Vesolju. Lahko vam povem, da res obstajajo. In ta živa bitja so Marsovčki, ki živijo na planetu Mars. Ali vas zanima kako vem?

V letu 2010 smo z bratom, atijem in mamico odšli na morje. Ko smo prišli na morje, smo si zložili prtljago v omare. Potem smo se najedli in smo odšli v mesto. Tam smo si nekaj kupili. Zvečer, ko smo prišli v hišo, smo odšli spat. Čez noč pa so se v sobo pritihotapili Marsovčki. Zbudili pa so me, ko so prižgali luči. Prebudila sem se in mislila, da imam privide. Skočila sem iz postelje, pred katero so bili Marsovčki. Prosili so me za pijačo in sladkarije. Rekla sem jim, da jim ustrežem pod pogojem, da ostanejo v sobi in da ne zbudijo atija, mamice in bratca, ki spijo v sosednji sobi. V sobo sem jim prinesla veliko vode in bonbone. Vsak si je vzel, kar je hotel in se zahvalili.

Marsovčki so bili zeleni z dolgimi rokami in s štirimi prsti na rokah in nogah. Imeli so glavo, ki je bila manjša od moje, zelen okrogel nosek, majhne in temne oči, zelena usta, velika štrleča ušesa in namesto las, dve tipalki. Telo so imeli hruški podobne oblike. Sliši se grozljivo, ampak ni, saj so zelo prikupni. Marsovčki so zelo prijazni, vendar govorijo malo drugače, kot da bi imeli zamašene nosove. Povedali so, da so prišli iz Marsa z letečim krožnikom, ki sem ga lahko videla na lastne oči. Zjutraj sem družini povedala, kaj se mi je zgodilo. Niso mi verjeli. Mama je rekla, da me je tlačila mora, zato mi je izmerila vročino. Po zajtrku smo odšli na plažo, kjer smo delali peščene gradove. Zvečer smo odšli iz plaže na večerjo. Med večerjo sem vprašala mamico in očka, če lahko prespim zunaj v šotoru. Oba sta se strinjala. Po večerji smo vsi skupaj postavili šotor. Ko sem zatisnila oči, sem zaslišala ropot, odšla sem iz šotora. Tam sem videla moja prijatelja Marsovčka. Povedala sta mi, da sta prišla po hrano in pijačo. Povedala sem jim, da imam na zalogi samo pijačo. Zahvalila sta se in odšla. Takrat sem videla, da sta prišla z raketo. Odšla sem spat. Zjutraj sem bila hitro pokonci. Odšla sem v hišo, kjer je mama že pripravljala zajtrk. Pogrnila sem mizo, ko sta se prebudila ati in bratec. Po zajtrku smo se odpravili na plažo. Na plaži sem zagledala mojo najboljšo prijateljico Nino. Starši so se dogovorili, da lahko spim pri njih. Spali sva v hišici na drevesu. Ves večer sva se smejali in klepetali, ko je nekdo potrkal na vrata. Ustrašili sva se. Nina je hotela poklicati pomoč. Spomnila sem se, da bi lahko bili Marsovčki. Odprla sem in jima dala vodo ter košček čokolade, ki je ostal. Ko so odšli, je Nina zajela sapo in vsa panična vprašala, kdo sta bila ta dva možička. Povedala sem ji. Bila sem vesela, saj mi je končno nekdo verjel. Zjutraj je ati prišel pome. Povedala sem mu vso zgodbo. A verjel mi ni niti besede. Zadnjih sedem dni sem spala mirno in brez skrbi. Zadnji dan sem se zbudila prva in sem začela pakirati. Pojedli smo zajtrk in odšli. Prišli smo pozno zvečer, se umili in odšli spat. Naslednji dan sem popoldan obiskala prijateljico Urško. Povedala sem jim, da sem videla Marsovčke in da smo postali prijatelji. In verjela mi je. Skupaj sva odšli k Anamariji, kjer je bila tudi Eva. Nobena od njiju mi ni verjela.

Naslednji dan smo skupaj odšle k Anji. Tudi ona mi ni verjela. Zvečer je po mene prišla mamica in skupaj sva odšli k Sandri. Povedala sem ji podrobneje kot ostalim, a vse je bilo zaman. Ni mi verjela. Naslednji dan je bil zadnji dan počitnic. Pripravila sem si torbo. Ko sem prišla v šolo, sem vse povedala še drugim prijateljem. Skoraj vsi so mi verjeli, razen Gorazda, Marsela, Žige in Luke. Fantje so rekli, naj si ne izmišljujem stvari. Ampak jaz sem vedela, da govorim resnico.

Kot slišite, Marsovci res obstajajo. Pridejo po hrano, pijačo in včasih samo na klepet!

Doroteja Kolenko, 4.b

Macine, Tačine in Kepičine sanje

Joj, budilka zvoni! Ne morem in ne morem se zbuditi. A ko odprem oči, vidim tri majhne puhaste repke. Bile so tri mucke. Vidim jih kako so lačne. Z veseljem vstanem in jim dam hrano. Muce začnejo presti. Rečem jim: »Ne tako glasno, da vas psiček ne sliši! Potem boste bežale, bežale, bežale…, da vas ne dobi.« Nato reče Maca:» Jaz bi šla na izlet.« Vprašam jo, kam pa bi rada šla? Rada bi šla na Modri planet. Zvečer, oziroma ponoči, ko nisem mogla zaspati, je prišel k meni možiček v modri tuniki z zlatimi lasmi. Imel je le eno nogo izpod katere sta kukali dve stopali. Odpeljal me je na modri planet. Potovala sva z raketo, na kateri so bile narisane rožice vseh barv. Veste, kako je pripravil raketo? Iz nahrbtnika je vzel nekakšno kroglo podobno žogi. Samo plosknil je in že se je ta spremenila v raketo.

Raketa naju je odpeljala na Modri planet. Tam sem lahko hodila po dveh nogah, lahko sem visoko skočila in plesala različne plese…Tam so bili zelo prijazni, lepo so me sprejeli. Veš, da se vsakega toliko časa selijo, ko se naveličajo živeti kje, se kar preselijo drugam. Tam je res v redu. Všeč mi je ta planet. Želim ga spet obiskati. Odgovorim ji, da nas naj zbudi, ko bo spet prišel. Takrat nas zbudi, da gremo s teboj.

Zdaj pa moram hitro v šolo, da ne zamudim. Pa lepo se imejta in adijo. Ko zaprem vrata, se sliši pogovor muc. Muca Maca reče, res sem šla z njim, če mi ne verjameta. Muca Kepica jima reče, da bi lahko šle zdaj na Modri planet kar same. Maca in Tačka pa odvrneta: »Ja! Ja! Gremo…« Napakirajo nahrbtnike in že odprejo vrata. Muca Maca jima pojasni, da ji je možiček rekel, da lahko gre tja samo ona in nihče drug. O, zdaj sem se spomnila tudi jaz, da sem bila na Modrem planetu. O, pa jaz tudi, potrdi Kepica Tački. Morda bi morale prositi možička, da bi nas vse tri popeljal na Modri planet. Ja, ja res, šle bi skupaj.

Eva Kuhar, 4. b

Obiskovalci iz vesolja

Bil je navaden šolski dan. Šli smo na malico. Renato in jaz sva bila prva v razredu. Ko sva se usedla v svojo klop sva v kotu nekaj slišala.

Šla sva tja in videla vesoljčka. Hitro sva ga

skrila da ga ne bi nihče videl. Vesoljček je prosil za pomoč. Rekel je:« Moj leteči krožnik je razbit!« Rekel sem, da mu lahko popraviva leteči krožnik. Vesoljček naju je vodil do letečega krožnika. Bil je zelo razbit. Rabila sva dva tedna, da ga popraviva. Končno sva ga popravila. Vsi so šli na svojo mesto. Potem smo odšli na planet. Krožili smo okoli Sonca. Čez 44 minut smo prispeli. Na planetu je bilo 10000000000.0000000000.0000…Vesoljčkov. Renato in jaz sva se zelo ustrašila. Vesoljček je bil srečen, ker je spet s svojo družino. Vesoljček naju je odložil na Zemljo. Prišel sem domov. Vsi smo bili srečni.

Gorazd Verlak 4.b

Marsovci na dopustu

Meni pa skoraj vsak dan pravi: »Ana, pospravi si sobo, Ana odnesi si smeti! Sem govorila prijateljicam, ko so prespale pri meni.

Ko pa sem hotela nadaljevati, je v šotor stopil moj ati. Vprašal nas je, če hočemo videti različne planete in zraven jesti pečeno koruzo in krompir. Vse smo naglas zakričale:« Ja, ja, ja!« Bilo je že pozno. In ati, mami in moja sestra Angelika so že zaspali. Me pa smo še dalje raziskovale različne planete. V teleskop je pogledala Eva. Videla je čudno plovilo. Saj je na sebi imelo rožice. In rekla nam je, da se nam približuje. Bilo je že tako blizu, da smo ga videle na svoje oči. Hitro smo stekle v šotor, zapregle zadrgo in ugasnile vse svetilke. Vse nas je bilo na smrt strah. Bilo je temno, tiho, a strašljivo.

Takrat pa se začne zadrga spuščati. Me pa od strahu ne moremo več dihati in se že dušimo. Takrat pa,… ali ste pripravljeni, da izveste kaj se bo zgodilo potem? Takrat pa. V šotor je vstopil majhen MARSOVČEK. Čeprav je bil majhen, smo se ga zelo ustrašile. Res smo si oddahnile. A potem je prišlo nekaj velikanskega in grozljivega. Tako velikega in grozljivega, da je Sanela kar omedlela. Prišla je štiri metre visoka mama in šest metrov visok oče. Takrat sem si želela, da bi tudi jaz omedlela. Vendar smo čez čas ugotovile, da so zelo prijazni in da so k nam prišli samo na dopust, saj imajo POČITNICE. Tudi Sanela si je opomogla. Tako smo z njimi preživele celo noč.

Čeprav nam noben starš ali brat ter sestra niso verjeli, smo vseeno upale, da se bodo MARSOVCI spet vrnili.

Anamarija Lajh, 4.b

Marsovec

Živijo! Marsovec. No, na začetku bi vam rada nekaj povedala. Hojla, jaz sem zelo vesela.

Ampak mami, babi, brat Sandi. In vsi mi pravijo, da sem zelo nemirna. Jaz rečem, da sploh nisem nemirna, ker sem se poboljšala. To ni mogoč, da se gremo neke igre. No ja, gremo se človek ne jezi se! Dober dan, jaz sem Marsovec. Gremo na Mars. Ja gremo. To je bil tečen dan. Joj! Jaz sem bila tako jezna, ker so se mi vsi norčevali.

Po treh mesecih sem komaj ugotovila, da si nisem izpraznila koša v kanto za smeti. Mami je videla smeti v omari. V omari je bilo gotovo tri tone smeti, saj v enem mesecu sem zapravila eno tono smeti. V omari mi je ostalo dve toni smeti. Povedala sem mojemu bratu, da ne sme v mojo sobo, ker jo imam zelo zamazano. Ko sem šla spat, sem zagledala, da imam več smeti v omari in več ne morem priti do oblačil. Naslednji dan sem mamici povedala, da imam sobo razmetano. Naslednji dan sem mamici rekla, če lahko spim z mojo prijateljico Marino, pri botrici. Meni je bilo zelo lepo pri botrici in tudi Marini je bilo zelo lepo. Botrici sem rekla, če bi naju peljala na sladoled. Rekla je, da gremo na sladoled. Ko sva prišli domov, sva se šli vozit s kolesi. Nato je Marina, moja prijateljica, padla na železo in takoj smo Marino peljali k zdravniku na lepljenje roke, ker je imela globoko rano. To je 5 cm.

Šivana je bila že velikokrat. Jaz že, velika punca, še nisem bila nikoli šivana. To sem povedala tudi v šoli . In tako je bilo konec dneva. Naslednji dan pa sem šla v šolo. Z mojo sošolko Dorotejo se vedno druživa in mi je rekla, če lahko pride po šoli k meni. Komaj čakam na moj rojstni dan. Rojstni dan bo v petek ob 13.00 uri.

Aleksandra Rožmarin Kirbiš 4.b

4. b in 6 Marsovcev

Nekega dne so na Zemljo prileteli Marsovci: Kiki, Riki, Fiki, Miki, Ciki in Liki. Vsi iz četrtega b razreda. Ustrašili smo se, ker smo mislili, da so hudobni, v resnici pa so prijazni.

Nato so nas Marsovci odpeljali z letečimi krožniki, raketami in vesoljskimi ladjami na Luno. Tam smo se zabavali, potem so nas odpeljali domov. Bilo je zabavno. Takrat je 4. b posnel film: »4. b in 6 marsovcev na luno«. Drugi dan smo šli v šolo in cel dan smo se pogovarjali o Luni, Marsovcih, raketah in različnih vesoljskih plovilih. Tisti dan se je pisala zgodovina, da so na Zemljo prileteli Marsovci. Od takrat so bili Markovci najslavnejši kraj na Zemlji. Ti Marsovci so bili risani junaki. Kiki je bil Miki Miška, Riki je bil Popaj, Fiki je bil Tom, Miki pa Yerry, Ciki je bil Baltazar in Liki pa Mr. Bean. Ampak, bili so zanimivi.

Niso bili čisto enaki. Nekateri so imeli eno oko, nekateri so bili vijolični…

Marsel je reke meni:« Kje vidiš 6 Marsovcev? Rekel je, da jih je 7, ker je še on.

Niko Drevenšek, 4.b

Obisk iz prihodnosti

Bil je lep sončen dan. Z družino smo bili na morju. Veliko sem se kopal. Bilo je čudovito. Zelo smo se zabavali. Prišel sem iz vode in se pokril z brisačo.

Naenkrat sem zaslišal nepoznan las. Bil je nepoznan človek oblečen v zelo čudna oblačila. Govoril je jezik, ki ga nisem razumel. Dal mi je slušalke, da sem dobil prevod. Povedal mi je, da prihajajo iz galaksije Marconija. Na tem planetu živijo samo otroci. Prehiteli so nas za 1000 let. Otroci hodijo v šolo dva mesca deset mescev pa imajo počitnice. Vprašal sem ga, kako me je obiskal? Pokazal mi je leteči krožnik, na katerem potuje in grem z njim, da pogledam naš planet iz Vesolja. Naenkrat pa zaslišim mamin glas. Zbudil sem se. Zavedal sem se, da so to bile le sanje. Škoda, da nisem še malo sanjal.

Daniel Botič 4.b

Marsel in trije Marsovci

Bilo je megleno jutro. Veliki T je vstal in iz vesolja so prijatelji, trije Marsovci in zraven Marsel z vesoljsko ladjo. Veliki T je rekel: »Vaaaaau.« Odprla so se vrata vesoljske ladje. Trije Marsovci in Marsel so pogledali okrog sebe. Trije Marsovci so dejali: »Ja, kje pa smo?!« Veliki T je rekel: »Ja, na Zemlji.« Nato so se spoprijateljili in skupaj so se imenovali Anti-junaki. Bojevali so se proti hudobnima škratoma Dinu in Donu. Ta sta imela čarobne napoje. Nato pa jima je zmanjkalo napojev in sta umrla.

Marsovci res obstajajo, če res verjameš.

Marsel Horvat 4.b

Postali smo junaki

Ob osmih zvečer je zaropotalo. Na Zemljo je treščil komet. Iz kometa je prišlo 98.765 ognjenih Vesoljcev.

Naenkrat se je Zemlja prelomila kakor jajce. Na Zemlji so se pojavili dinozavri. Dinozavri so jedli ljudi. Polovico sveta se je spremenilo v Lego kocke. Druga polovica sveta pa se je spremenila v Tehnologijo. Alen in jaz sva jedla pop corn, to so kosmiči za moč in notri je majhen Vesoljec. Midva sva pojedla pop corn in sva postala nepremagljiva. Nato je prišel med polovici sveta komet in se je zataknil med polovici sveta. Nato je prišla vesoljska ladja od Lego Star Wars. Uničili so tisto polovico sveta iz Tehnologije.

Ostala je samo polovica sveta iz Lego kock. Midva z Alenom sva si iz Lego kock naredila vesoljsko ladjo. Odletela sva v vesolje. Z nama je šel Mr. Bean. On nama je pripovedoval vice in sva se smejala skoraj do smrti. Srečala sva Phiniasa in Frpha v vesoljski ladji. Prišli smo do zlatega planeta. Nato smo pristali na Zlatem planetu. Mr. Bean si je nesel s seboj medvedka Tedija in kosmiče pop corn. Nato se je Mr. Bean spotaknil in mu je zob padel ven. Iz zlatega planeta smo skopali komaj malo zlata in smo si ga odnesli v vesoljsko ladjo. Z vesoljsko ladjo smo odleteli nazaj na polovico Lego sveta. Ko smo prišli, smo prodali zlato in smo dobili 29.876 Lego EUR. Postavili smo si lego hotel in to samo zase. Kupili smo tudi 3 štirikolesnike, 3 Ferarije in 3 Suzuki motorje. Naenkrat pa smo postali kralji Lego sveta. Nekega dne so prišli Lego dinozavri in zmaji. Mi smo si kupili celo Lego vojsko. Tako smo napadali Lego dinozavre in zmaje.

Ko smo jih premagali, so nam dali ves denar v Lego svetu. In smo s tem denarjem smo postavili drugo polovico Lego sveta.

Vsi so bili veseli, ker je svet spet bil celota.

Jakob Strelec, 4.b

Renato Kekec in trije Marsovčki

Nekega dne sem šel ven in sem videl Marsovčka. Šel sem po Gorazda in Tilna. Šli smo do Marsovčka, ki je ga bilo strah. Gorazd je rekel: » Porednež mali, kaj delaš tu?« Tilen pa se ga je ustrašil in zbežal. Šla sva do Tilna. Rekel sem mu, da je prijazen. Gorazd pa je smešen in grozljiv. Marsovček je komaj rekel prvo besedo. Utrujen sem. Mi trije smo mu rekli, da ga bomo spravili spat. Šli smo do njega in ga pogledali. Zbudil se je in smo mu rekli dobro jutro. On pa je rekel, kaj je? Nekaj je bilo narobe z njim. Šli smo raziskovat. Našel je žabo in črva ter ju pojedel. Rekli smo mu, da naj tega ne je. To je on imel rad. Za nas je bilo to ogabno. On tega ni razumel, ker ne ve, kaj je naša hrana. Ko smo šli mimo največjega drevesa, jo je pojedel Tilen. Imel ga ja rad in ga je cartal, Gorazd pa ga je jezil.

Renato Kekec, 4.b

4.b in 4 Marsovci

Nekega dne so prileteli Marsovci v 4.b. Vsi smo se ustrašili. Marsovci so dejali, da so prijazni. Vprašali so jih, če gredo z njimi na Luno. Vsi so rekli, ja in Marsovci so odpeljali. Obljubili so, da jim bodo dali sladkarije in hrano. Na Luni je bilo zabavno. Spoznali so druge Marsovce, vozili so nas z vesoljskimi raketami, letečimi krožniki in z drugimi plovili. Šli smo na Mars. Videli smo astronavte in njihovo raketo. Videli smo različne zvezde. Rekli smo Marsovcem, da nas odpeljejo domov. Marsovci so rekli, da bodo odpeljali domov. Drugi dan smo čakali Marsovce, ampak jih ni bilo. Čakali smo jih 1 mesec, čakali smo še 1 leto pa jih ni bilo. V ponedeljek so prileteli. Dali smo jim sladkarije in hrano. Vprašali so jih, kje so bili. Rekli so, da se jim je pokvarila vesoljska ladja. Popravljali so jo 1 leto. V šoli so imeli 3 pohode. Vprašali so jih, če gredo zraven Marsovci. Rekli so, da gredo zraven. Veseli smo šli smo v Zabovce. Tam smo igrali nogomet, odbojko, badminton , rokomet in ....

Žiga Janžel, 4.b

Polno, polno vesoljcev

Zdravo! Sem Živa. No, na začetku bi vam rada povedala, da sem zelo pridna, čeprav mami, ati, dedek, babi in teta pravijo, da sem zelo poredna. Vendar jaz se ne strinjam. Veliko bolj so poredni oni. Vedno mi nekaj težijo, pa še posebej pri moji teti na kmetiji. Tam se moram že ob šestih zjutraj zbuditi, je pa nedelja. Si predstavljate! Pomagati ji moram pri njenih tečnih, bedastih, nezabavnih opravilih. Tam vse smrdi. Tako, sedaj pa vam bom povedala mojo zgodbo.

Prične se na kmetiji. Zjutraj me je teta spet zbudila ob šestih. Zamislila sem si, danes bo spet tečen dan. Popoldne je prišla po mene moja mami. Bila je vsa iz sebe. Po treh mesecih je komaj ugotovila, da si nisem izpraznjevala koša v kanto za smeti. Smeti sem metala pod posteljo. Pod posteljo je bilo gotovo tri tone smeti, saj sem v enem mesecu zapravila eno tono papirja, da sem svoji mlajši sestrici prepovedala vstop v mojo sobo. Jo narišem in prečrtam pa ne ve, kaj pomeni. Ko mi je mami povedala, da sem bila poredna, se še ona začne vtikat v to. Začne mi praviti: »Poredna! Poredna!« Tako da bi ji najraje odrezala njen jezik.

Tistega večera je nekaj zelo šumelo. Zjutraj je bilo vse potrto. Ati in mami sta mislila, da sem bila jaz, saj je moja sestrica spala pri babici. Tako sem dobila kazen. Ves dan sem morala biti v sobi in razmisliti, kaj sem storila. Mislila sem: »Le, kdo je to storil? Morda je bila muha? Ne, muha je premajhna. Morda je bil medved? Ne, medved je preglasen. Morda pa so bili takšni tatovi, ki hodijo skozi steno, saj nobeno okno ni bilo razbito.« Ne, to je le v filmih. Cel dan sem le razmišljala o tem. Prepričana sem bila, da se bodo zvečer spet vrnila. Vzela sem si svetilko, s katero bom svetila, mrežo, s katero bom ujela to pošast in vrv, s katero bom zavezala pošast. Tako bila sem pripravljena. Pokonci sem bila do dvanajstih. Takrat pa je nekaj zašumelo. Nekaj se je slišalo v kuhinji. Po prstih sem odšla v kuhinjo. Hitro prižgem svetilko. Vidim štiri male pošasti. Hitro jih začnem loviti. Takrat je najmlajša pošast rekla v našem jeziku: » Hitro pojdimo!« Jaz nisem hotela, da pobegnejo, zato sem rekla, naj se ustavijo. Videla sem jih malo podrobneje. Začela sem se smejati. Roke so jim štrlele iz nosa, trupa sploh niso imeli, okoli glave so imeli zavezano ruto, na nogah pa so imeli oblečene hlače. »Kakšni pa ste?« sem jih vprašala v smehu. Čedni, je odgovoril najmlajši. »Kakšne vrste?« jih vprašam. Marsovci, mi odgovorijo. Tedaj se malo zresnim. »Kaj pa počnete tukaj?« »Zelo dobro vprašanje!« reče drugi po vrsti. »Na Marsu je kriza, nimamo ne hrane, ne pijače.« reče tretji po vrsti. »Jaz vam že ne bom dajala hrane in pijače.« » Prosim, prosim«, me prosijo. »Velja, vendar pod enim pogojem, če me boste peljali na Mars.« » Velja,« odgovorijo v en glas. Tako jim dam hrano: jajca, marmelado, kruh, kosmiče, jabolka, hruške, riž, papriko in seveda veliko čokolado in bombone. Za piti pa razne sadne sokove. In napočil je čas, da se odpravimo na težko pričakovan izlet. Seveda želim vedeti, kako jim je ime, zato jih vprašam. Najstarejši je Dicko, drugi je Licko, tretji je Micko in zadnji je Ficko. Tudi jaz se jim predstavim. Čez nekaj časa pristanemo na Marsu. Tako je vsaka hiša dobila nekaj hrane, vendar ne za vse življenje. Z Zemlje smo še prinesi razna semena, iz katerih bo zrasla hrana, ter drevesa s sadeži. Tako bo Mars ponovno priskrbljen s hrano. Zjutraj so na Marsu poslušali radio. Bilo je obvestilo, da pogrešajo devetletno punčko Živo. Zbudili so me in mi povedali, kaj so slišali po radiu. Za zahvalo so mi podarili zlato zvezdo in me odpeljali domov. Ko sem prišla domov, sem mami padla v velik objem. Seveda jo je zanimalo, kje sem bila. Nisem vedela, kaj ji reči, zato sem si izmislila, da se je zvečer nekaj zelo svetilo in našla sem zlato zvezdo. Mama je bila zelo presenečena nad njo. Je pa še nekaj, da Mars ni več Mars, ampak v zahvalo je v njem tudi del mojega imena ŽivMars, vsaj tako so obljubili. Tako, to je moja zgodba o Polno, polno vesoljcih, ki se je na srečo srečno končala. Saj veste, SLAB ZAČETEK, DOBER KONEC!

Urška Horvat 4.b

Učenci in grozljivi gozd

19. 5. 2011 smo šli na izlet v grozljivi gozd. Peljali smo se z ladjo, vozili smo se 7 ur in 50 minut.

Bilo nas je zelo strah. Ko smo prispeli, je Alen rekel, da sploh ni nič strašnega. Naenkrat se je prikazal velikanski črv. Vsi smo zbežali v ladjo. »Gozd je res strašen!«, je rekel Tomas. » To še ni nič,« je rekel Alen. Nato smo šli spat. Drugo jutro so bili pri puncah ščurki. Zbežale so, mi dečki pa tudi. Bili smo prestrašeni. Poklicali smo reševalce, da nas rešijo. Zdelo se nam je, da jih ni celo večnost, vendar so bili že pri nas po 30 minutah. Ko je bilo te morije konec, sem se zbudil in ugotovil, da je ta fantazijska grozljivka bila samo v mojih sanjah.

Tilen Ornik, 4.b