Navdušeni nad deželo tulipanov!

Dobili smo priložnost, da obiščemo Nizozemsko in podrobneje spoznamo njene značilnosti. Da bi izkoristili to priložnost, smo morali zavihati rokave. Šolska komisija je izbrala štirinajst učencev, ki smo si po njihovem mnenju najbolj zaslužili obiskati to prečudovito deželo.

DIRKA PROTI NIZOZEMSKI

Ob enajstih zvečer smo se zbrali na šolskem štartnem mestu in čakali, da pridrvi naša limuzina. Polni prtljage smo se končno posedli po avtobusu in že smo drveli proti Nizozemski. Prvi postanek smo imeli zaradi naših nujnih potreb. Po kratki »pavzi« je na avtobusu spet zavladalo prešerno vzdušje, vendar se ni dolgo obdržalo, saj smo hitro popadali v spanec. Zbudili smo se šele zjutraj okrog sedmih, takrat pa smo se nahajali že v Nemčiji. Ustavili smo se na počivališču, kjer smo si umili zobe, spili kavico ali kakav in si kupili kaj sladkega. Na avtobusu je bilo bolj tiho, ker smo bili še vsi zaspani. Vse do tedaj, ko smo zagledali frankfurtsko letališče. Zaslišali so se vzdihi kot »vav« ali pa »neverjetno« . Od takrat naprej pa je spet vladal smeh, živahni pogovori in le še tu pa tam se je kateremu zazehalo. Čeprav se nam je zdelo, da bomo počasi že v Nizozemski, smo bili nekje na polovici poti. Nam, novincem v projektu Comenius, so pot krajšali deveti razredi, ki so nam pripovedovali o lanskem letu v Belgiji. Njihovim prigodam zelo smo se smejali in uživali smo še v nadaljnji poti. Čez kar nekaj časa pa smo se ustavili v Kölnu. Najprej smo šli v McDonalds nekaj pojest, nato pa smo prevzeti stopali proti kölnski katedrali. Ustavili smo se pri »čarovniku«, ki nam je pred katedralo pokazal kar nekaj trikov na prostovoljcih Janji, Niku in Vanesi. Ob koncu njegove ulične predstave mu je vsak od nas vrgel v klobuk nekaj drobiža. Nato smo si odhiteli ogledat notranjost cerkve. Z velikim navdušenjem smo stopali po katedrali in jo ves čas fotografirali. Vsak je prižgal tudi svečko, najbolj zanimive pa so nam bile orgle, ki so "lebdele" na steni. Naš, zdaj končni cilj, je bila Nizozemska, mesto Venlo.

ZMAGOVIT CILJ

Najprej smo se trikrat zapeljali na napačen naslov in šele nato po "rekordnih" petnajstih urah vožnje varno prispeli na dogovorjeno mesto. Izstopili smo in si ogledali okolico. Videli smo ogromno dvorišče s čudovitim vrtom in živo zeleno travo. Videli smo tudi tri precej velika stanovanja, za vsako šolo eno. Pričakal nas je gospod Frank, vodja projekta na Nizozemskem. Predal nam je ključe našega začasnega »doma«. Seveda se je začela tajna preiskava prostorov. V primerjavi s tem, kar so nam povedali devetošolci o stanovanju v Belgiji, je bilo naše pravo "razkošje" . Imeli smo dve sobi za štiri osebe, štiri sobe za dve osebi in dve sobi za tri osebe. Poleg tega smo imeli na razpolago še dve kuhinji, dve jedilnici, veliko dnevno sobo ter štiri kopalnice, za piko na i pa je bil sredi dnevne sobe kamin in velik LCD televizor. Porazdelili smo si sobe in razpakirali prtljago. Po nastanitvi smo se odpeljali na večerjo. Fantje so po prvi minuti stkali prijateljstva z učenci iz Nemčije in Belgije, me, punce, pa smo se držale bolj zase. Na mize so natakarji začeli nositi majhne globoke krožničke in vsi smo se spraševali, kaj je v njih. Ob pogledu v krožnik smo se spogledali. Prinesli so nam paradižnikovo juho. Pogledali smo po prostoru in videli, da jo Nemci in Belgijci jedo z užitkom, zato smo tudi mi zagrabili žlice in pričeli jesti. Vendar pa nam, za razliko od njih, omenjena juha ni bila všeč. Zato smo jo pustili, da se je »ohladila«. Lačne želodčke smo pomirili z makaroni (jed, ki jo vsi dobro poznamo).Po večerji smo se odpravili v šolo. Tam so nam v dveh razredih pripravili razne družabne igre. Navodilo je bilo, da smo pri igrah morali sodelovati z otroki iz drugih držav. Bilo je zelo zanimivo, pa še med seboj smo se spoznali. Nato smo se odpravili domov, na zaslužen spanec.

DOBRODOŠLICA ŽUPANA

Naslednjega jutra smo se morali zbuditi že ob pol osmih. Fantje so nam - kot pravi kavalirji - pripravili zajtrk. Jedli smo za Nizozemsko tipično hrano; sveži kruh, jagodno marmelado, margarino, nutello in mleko oz. kakav. (komentar : Zajtrk je bil odličen!)Nato smo se šle punce še »malo uredit«, da smo lahko odšli v šolo.

Vsi udeleženci projekta smo se napotili v mestno hišo, kjer so nas pogostili s sokom ali kokakolo, učitelje pa s kavico. Predstavil se nam je tudi župan in v nizozemščini povedal nekaj o zgodovini mesta, nato je sledil voden ogled stavbe. Moram reči, da je precej večja in veliko bolj zanimiva kot naša občinska zgradba, kajti v njej je veliko predmetov iz zgodovine, starih portretov in okrašenih soban.

Po ogledu nas je naša pot peljala v restavracijo na kosilo. Tokrat je bila hrana bolj okusna kot prejšnji dan, in sicer dunajski zrezek s krompirjem in solato. Tega smo tudi mi, Slovenci, z veseljem pojedli. Za tem pa je sledilo najboljše : dve prosti uri za potep po mestu in seveda »shopping« ! Po dveh urah "nakupovanja" smo se zopet zbrali pred mestno hišo in peš odšli proti šoli. Načrtovane delavnice so odpadle (čas je prehitro bežal). Po youtubu so nam pokazali leposnetke Martinovega karnevala,ki je značilen za Nizozemsko. Za tem je sledila večerja,ki je bila kar na šoli. Dobili smo sendvič, maffin in jabolko. Ko smo prišli domov, smo se takoj poslužili kopalnice in za tem je sledila prava zabava. Posedli smo se po kavču in začeli peti, Tadej pa je naše petje spremljal s kitaro. Večer je bil poln smeha in zabave – vendar: vse se enkrat konča in zato smo morali oditi v svoje sobe k počitku.

SPOZNALI EINESTEINA

Okusen zajtrk nas je popeljal v nov dan. Tokrat smo najprej odšli v muzej, kjer smo imeli kratko predavanje o tradicionalnem Martinovem karnevalu. Bilo je dolgočasno, ker nismo razumeli niti besede – predavanje je potekalo namreč v nizozemščini. Na naše veselje je bilo predavanja kmalu konec in odpravili smo se na ogled muzeja nizozemske dediščine. Videli smo velike lovske puške, stare obleke, portrete pomembnih zgodovinskih osebnosti na Nizozemskem. Vse smo videli, vse smo poslikali ter vse raziskali.

Kosili smo v isti restavraciji kot prejšnji dan in z velikim apetitom pojedli vse. Zopet smo se odpravili v šolo, kjer smo imeli čast spoznati »novo različico Einsteina«. Neki gospod nam je v angleškem jeziku predstavil fizikalne trike - olje je zmešal z vodo, na poln vrč vode je prilepil papirnato brisačo,vrh obrnil narobe, voda pa vseeno ni stekla ven, z minico je naredil svetlobo, v mikrovalovki je brez kakršnih koli kablov prižgal žarnico. (komentar : Bili sva navdušeni, v razredu pa prav tako ni bilo niti enega učenca, ki ne bi z zanimanjem opazoval teh eksperimentov).

Sledile so delavnice. Dobili smo nalogo, da iz kartona izdelamo avtomobilčke. Čeprav je to delo bolj dišalo fantom, smo tudi dekleta zavihale rokave in prav tako naredile pohvalen izdelek. Po večerji, enaki prejšnjemu dnevu, smo imeli možnost (po treh dnevih!) uporabe interneta. Z učenci tujih šol smo se kar dobro sporazumeli in si pravično porazdelili računalnike in čas,ki ga je vsak posameznik porabil.

Po vrnitvi »domov« smo se oblekli v pižame. Punce smo se na hodniku začele masirati, pridružila pa se nam je učiteljica Melita, ki nas je naučila tudi nekaj vaj joge. Kljub temu nismo smeli dolgo ostati pokonci, ker nas je čakal naporen naslednji dan. Ampak učenci OŠ Markovci smo iznajdljivi, zato smo se z učiteljicama pogodili, da če ne ta večer, ostanemo budni pozno v noč naslednji večer. Učiteljici nista imeli druge možnosti, kot da sprejmeta naše predloge. Zadovoljni smo se odpravili spat.

11.11.2011 OB 11,11 URI

Tudi tega dne so nam fantje pripravili zajtrk. Vsi smo se strinjali, da še niti »zaživeli« prav nismo, pa že skorajda odhajamo. Kljub temu smo bili veseli, saj smo vedeli, da nas čaka še veliko zanimivih stvari.

V šoli smo se oblekli v maškare in se odpravili na karneval, ki ga Nizozemci vsako leto na martinovo na veliko praznujejo. Nekatere deklice smo bile oblečene v vile, skoraj vsi fantje so bili koranti ali pa hudički, učiteljici, šoferja in ostali pa so bili Prešerni. Na povorko smo čakali v kleti neke kavarne, kjer smo, tako kot tudi na povorki, izstopali, predvsem s koranti.

Na ogledu karnevala smobili »VIP osebe«, saj smo prireditev lahko spremljali iz prve vrste. Vendar nam je kmalu postalo dolgočasno – karneval se niti slučajno ne more kosati z našim, saj na njem v glavnem pojejo, niti slučajno pa ne vidiš maškar, le tu pa tam kakšne lasulje. Pesmi so se vlekle, nas pa je pošteno zeblo. V največjem trenutku obupa pa so nas poklicali v zaodrje, kajti naš nastop se je bližal. Deklice smo postale izjemno živčne, saj je prostor, ki smo ga imele na voljo, bil izredno majhen, od mraza smo se tresle in še pele naj bi. Na odru so nam dali tri mikrofone, prijele smo se za roke ter odpele in odplesale brez kakršnih koli večjih zapletov. Vsi so nam zaploskali, nato pa so na oder prišli šekoranti in hudiček. Vsi smo bili veseli, da je konec ter da se lahko vrnemo nazaj v toplo klet. Po poti so nas ljudje ustavljali in nas hvalili, kako lepo smo zapele, kako lepo smo oblečeni, kako lepo smo se pripravili,…

No, vrnili smo se nazaj v šolo, kjer smo se razdelili v skupine po šest – dva otroka iz Nemčije, dva iz Belgije in dva iz našega domačega kraja. Ko smo se porazdelili, so nam organizatorji povedali, da bo vsakadejavnost trajala po pol ure. Ker sta bila na voljo samo dva razreda, so bile v vsakem razredu po dve ali tri skupine, ostale pa so šle na teren. Naša skupina je bila najprej nastanjena pri slikah festivala, ki smo jih morali razvrstiti po kroničnem zaporedju. Ker naloge nismo opravljali dobro, so nas premešali. Tako smo z Jernejem in Janjo obstali z učiteljico in drugo skupino, s katero nismo imeli precejšnih stikov. Torej, naša druga postaja je bila risanje na obraze. Tam nas je starejša gospa spet popolnoma premešala med seboj, in sicer tako, da smo bili v paru z otrokom iz druge države. Jaz nimam pojma, s katere države je ta deček bil ali kako mu je bilo ime, ker nisva med seboj spregovorila niti besede. Še kaj si bova drug drugemu na obraz narisala, nama je pokazala tista gospa. V pol ure mi je uspelo narisati njemu na obraz pajaca, njemu pa ni uspelo v roko prijeti niti čopiča. Čas se je namreč iztekel in premaknili smo se ven, v nek avtobus. Tam se nam je v nizozemščini predstavil princ karnevala in njegovi pomagači, ampak ker so se oni pogovarjali med seboj nizozemsko, smo tudi mi z učiteljico začeli »šprehat« po slovensko. V trenutku, ko je bilo predstavitve konec, smo šli v nek prostor, prizidek h gostilni, kjer so nas oblekli in nas poslikali. Vrnili smo se nazaj v šolo in imeli eno uro časa, zato smo lahko šli znova po mestu. Naša trojica, torej Janja, Jernej in jaz, smo šli najprej po tulipane, vsak za babico. Nato smo se sprehajali po mestu in tu pa tam kaj kupili. Kaj kmalu je ta enourni sprehod minil in zbrali smo se za večerjo. Učenci iz Nemčije so imeli predstavitveni večer, za katerega pa lahko rečemo, da se nanj niso pretirano pripravljali.

Ko smo prišli v stanovanja, smo izkoristili obljubo prejšnjega večera in bedeli pozno v noč, saj smo se skupaj veliko presmejali, obdelali prav vsako temo, nato pa smo kar spopadali v postelje.

SLOVO

Še zadnje umivanje zob, še zadnji zajtrk, še zadnji dan. Spakirali smo, se usedli na avtobus in odrinili proti Sloveniji. Po poti nismo spali skoraj nič. Ker je imel eden izmed šofe

rjev rojstni dan, nam je za darilo peljal na ogled stadiona V-V-V-VENLO. Stadiona se nismo moglo nagledati, slikali smo ga cel čas, stopali po njegovi mehki travi. Stadion smo občudovali, kot da bi bili na CampNou. Pokukali smo prav vsak kotiček. V nadaljni poti smo se smejali, beseda je spet tekla o doživetjih, gledali smo filme, opazovali vetrnice. Imeli smo tudi program, v katerem smo pokomentirali slike. Komentator je bil Nejc, ki je na šaljiv način opisal, pokritiziral, pohvalil prav vsako sliko. Opravil je tudi tri intervjuje, nato pa sledili oglasi, ki niso imeli konca. Še naprej smo gledali filme. V celoti smo si ogledali film Otok, kasneje Avatar, nismo pa smeli gledati Žage, ker naj bi bila preveč grozna ali nekaj takega. Za glavni obrok smo se ustavili v Burger Kingu, kjer smo Vanesa, Sara, Niko in jaz vstopili v svet otrok. Bil je le navaden zaprt tobogan, v katerem smo se skoraj izgubili. Po poti smo še poklepetali z učiteljico, zaman prosjačili za dovoljenje gledanja Žage ter se veliko presmejali. Videli smo tudi več kot pol kilometra sončnih celih, ki so še jih gradili,ter dve presihajoči jezeri.

Bilo je nepozabno – potovanje, dežela Nizozemska in njeni običaji, najbolj pa mi bo ostalo v spominu naše petje ob kaminu. Te štiri dni smo skupaj zaživeli kot velika družina.

Stefani Pivko, Vanesa Janžekovič, 8.r

IZGUBLJENI V DEŽELI TULIPANOV

Venlo? Kaj je to? Mesto v daljni Nizozemski. V šoli smo učenci 8. in 9. razredov preko projekta »Comenius« dobili možnost obiskati to mesto. Potovanje pa si je bilo treba prislužiti, zato sem takoj zavihal rokave in se lotil dela,– pripraviti smo morali predstavitev Osnovne šole Markovci in to v nemškem jeziku. Moj trud ni bil zaman.

9. novembra, malo pred polnočjo, je pred šolo z mano vred nestrpno čakalo na odhod proti Nizozemski 14 učencev in dve učiteljici. Naš »ferrari« je prispel na markovsko avtobusno postajo okrog 23.30. Vsi smo nestrpno čakali na vkrcanje in na odhod. Kovčke smo dali v prtljažnik. Namestili smo se na svoje sedeže in že smo drveli proti Venlu.

Pot tja je bila res zelooooo dolga. Trajala je približno 14 ur. Na poti smo se ustavili v nemškem mestu Köln, kjer smo si ogledali zanj značilno veliko katedrala, ki je stara več stoletij.Name je naredila velik vtis, saj je resnično mogočna.

Ker so se naši želodčki že močno oglašali, smo se odpravili v najbližji McDonalds. Po malici nas je čakal še še 30 kilometrov dolg »finiš«. Nestrpno smo čakali, da »pristanemo«.

V naši veliki nizozemski »vili« smo se razpakirali in oddahnili od velike hitrosti našega »ferrarija«. Nad nastanitvijo smo bili navdušeni, saj smo imeli televizijo in veliko jedilnico. Žal pa TV ni služil svojemu namenu – slika je bila slaba, programi so bili v nam tujem jeziku, saj nizozemščine pač nismo razumeli.

Ker je od prvega dneva ostalo nekaj še časa, smo se odpravili v šolo. Tam smo se srečali z vrstniki iz Nizozemske, Nemčije in Belgije. Tudi zabavali smo se, saj so nam predstavili igre z lesom: kegljanje, namizni hokej, labirint za dva,… Utrujeni in čisto brez moči smo se odpravili v restavracijo na večerjo in potem v našo »vilo« na težko pričakovani počitek.

Naslednji dan smo se zbudili spočiti in polni pričakovanja. Sosedje Nemci so razdelili zajtrk: mleko, kruh, žemlje, margarino,… S polnimi želodci smo se odpravili v šolo, kjer smo si ogledali »nekakšno skladišče daril« Videli smo lego kocke, lutke, keramične punčke, smrkce …. Tam nam je nizozemski predavatelj predstavil zanimivost Nizozemske: običaj »elef von elef« - enajsti enajsti po naše. Takrat imajo prebivalci Venla karneval. Letos je to bil še večji praznik, ker ima tudi letnica 2011 številko 11.

Po predavanju je sledil ogled zgodovine mesta. Prikazali so nam stare obleke, staro poroko, slike,… Že zelo lačni smo končno imeli kosilo.

Po kosilu smo se odpravili na občino, kjer je bil sprejem pri županu. Imel je govor… Ogledali smo si še občino, saj je polna starih, okrašenih sob. Sledil je najbolj pričakovani trenutek: nakupovanje v mestu! Tega so se najbolj veselile punce, fantje pa smo se sprehajali po mestu in oprezali za računalniškimi trgovinami. Po nekaj prostih urah smo se vrnili nazaj pred občino.

Popoldne nam je ameriški predavatelj prikazal eksperimente, kar mi je bilo zelo zanimivo. Sledile so delavnice, kjer smo izdelovali kartonaste avtomobilčke, viličarje, tovornjak,…

Tudi naslednji dan smo se odpravili v šolo. Nadeli smo si maske in odšli na karneval. Fantje s korantijami so bili koranti, ostali fantje pa smo bili Franceti Prešerni. Dekleta so bila vile ali pa Primicove Julije.

Ob enajsti uri in enajstih minutah so začeli streljati s topovi. Ustrelili so enajstkrat. Popoldne so sledile delavnice. Na obraze smo si naslikali različne podobe, razvrščali smo fotografije po kronološkem zaporedju, na koncu pa smo se še fotografirali ter se poslovili od naših nemških, nizozemskih in belgijskih prijateljev.

Zjutraj smo pospravili prtljago in se polni vtisov in nepozabnih doživetij odpravili na dolgo pot nazaj v preljubi domači kraj. Na Nizozemskem je res lepo, a doma je najlepše!

Jernej Golob, 8.b