Arhiv‎ > ‎Petošolci pišejo‎ > ‎

Spisi

Moja največja počitniška vragolija

(doživljajski spis)

 

Bilo je povsem običajno počitniško jutro, sredi avgusta. Z atijem sva se namenila iti v terme.

Tokrat je bilo malo drugače, saj sva šla s kolesom, z nama pa je šel tudi Aljaž. Peljali smo se ob Dravi, kjer je prijetno pihal nežen veter. Srečali smo mnoge pohodnike in tudi druge kolesarje. Pot je bila dolga, a zelo lepa. Vse bolj se je bližala dvanajsta ura, ko je postajalo vedno bolj vroče in vroče. Ko smo prispeli, sva z atijem pustila kolesa pri Aljažu, ki je doma zelo blizu term. Ko sem zagledala vodo, sem si želela, da bi v tistem hipu zaplavala in se osvežila. Namestili smo brisače in kot bi mignil bili v vodi. Z atijem sva šla na vse vrste toboganov. Bilo je zares veselo. Ati je potem skočil iz skakalnice in sicer iz treh metrov, nato pa še iz petih metrov. Na koncu sem se tudi jaz opogumila in šla na skakalnico treh metrov. Videlo se je daleč naokoli. Skočila sem! To bi storila še nekajkrat, a približevala se je nevihta in morala sva se odpraviti. Kolesarila sem zelo hitro. Le pri mostu sva imela kratek počitek, za kak požirek vode. Nevihta se je vse bolj približevala in kljub najini hitrosti je že začelo deževati. Deževalo je vse bolj in bolj, a k sreči sva bila že doma.

Ta dan ne bo šel le tako v pozabo, saj sva se imela čudovito!

Pia Majerič, 5.a

 

Če imela butalskega učitelja

(domišlijski spis)

 

Jasnega jesenskega dne so v naši šoli razglasili, da dobimo novega učitelja, ki bo poučeval 5. razred. Toda to ni bil navaden učitelj, temveč butalski učitelj.

V ponedeljek je stopil v razred, oblečen v kratko majico in dolge živordeče hlače. Na majici pa je imel napisano svoje ime: Uhlogladec. Brez da bi pozdravil ali nas vsaj pogledal, je na tablo pritrdil nova pravila, ki jih bomo morali upoštevati. Končno je spregovoril in nam jih glasno, da so se tresle vse klopi, prebral: "Najstrožje prepovedano je delati domače naloge, pohvaljen si ob slabih ocenah, če kaj ušpičiš, si nagrajen in to tako, da lahko učitelja ves odmor masiraš po ramenih.«(Kar je bilo seveda všeč le njemu.)

 Že takoj naslednjo uro, ko smo imeli na urniku butomatiko, smo pisali test, ki je bil nenapovedan. Na testu so bili napisani vsi dogovori, sami pa smo morali napisati vprašanja. In kaj mislite? Vsi dogovori so bili rešeni napačno, kot je : telesa so sestavljena iz žiraf, ki hrustljajo naše peresnice, pri tem pa so v zvezku pustile le besedilno nalogo o živalskem vrtu. Ko je učitelj Uhlogladec popravil teste, si ocen ni upal vpisati v redovalnico, saj so bile predobre, zato jih je vpisal kar z brisalcem. Nenadoma se je ura butomatike končala in napočil je čas za malico. Ko smo prišli v jedilnico , je bila za malico jajčna lupina z medom, pili pa smo sok iz mila in vode. Učitelji in učiteljica so zmajali z glavo, ko so videli učitelja Uhlogladca, kako se z rolko na motorni pogon vozi po šoli, pri tem pa je razbil  tri vrata učilnic ter poškodoval sedem gasilnih aparatov. K naslednji uri votlobralščine je pošteno zamujal , saj je ravnokar preizkusil kotalke na električni pogon. Ko je končno prišel k uri votlobralščine, nam je povedal, da vsakemu Butalcu manjka kakšna stvar, npr. lasje, brada,… Ves razred se je nasmehnil, nekdo je celo rekel, da njemu manjka pamet.

 Naslednjo uro pa smo imeli prireditev, na kateri se je naš učitelj zelo odrezal, zato smo mu priredili zabavo.

Vsi Butalci so menili, da boljšega učitelja še ni bilo, zato zabava ni trajala do prejšnjega leta, ampak do butalskega mlina.

 

                                                                                                    Pia Majerič, 5.a

Jaz butalska pamet

 

Bila je jesen in tudi me, še tako majhne miši, smo slišale za Butale, mesto, kjer imajo najboljši sir. V  mestu, kjer prebivam, kakšnih sto mišokorakov za Butalami,pa je bil živ dolgčas.

Pa je  ta dan v našo krčmo naneslo prav Butalce. Le tisti krat  je krčmar lovil miši po kleti. Mu je ena ušla, je skočil k drugi, mu je ta ušla in hop! - me je zgrabil in vtaknil v votel sod ter ga zamašil. Kasneje je nekaj cingljalo in sod se je odprl in od prvi priliki sem skočila ven in se zaletela v brke nekemu možakarju, nato pa stekla v prvo največjo hišo. Ko sem se zatekla na veliki stol, so me nek Malouhonožec, Vinkodajsa in Mokrohlačec povpraševali, kakšna bo lani letina, ali bo ravnatelj Butošole postavil redkord in preskočil Butalsko sredi cestno svetilko,…Odgovorila sem jim v miščini : mi, mi, mi, mi oni pa vsi začudeni, kako imajo pamet pametno in, da naj bi govorila sam pamet jezik. Že sem jim mislila pobegniti, je v sobo vstopil velik, močan, v živo rumenih čevljih, sam župan Slamonosni. Prijel me je in nesel na prosto, kjer so se mi vsi klanjali in se spraševali od kod toliko pameti in znanja. Odslej sem živela pri kuharici Janezki, ki pa je kuhala juho v posodi za palačinke, za kosilo so bili ocvrti papirčki jagodnih bonbonov, za večerjo pa pohana mačja dlaka. Uh te Butale,če bi vedele, kaj je to pamet, bi se na smrt čudile. In veste kaj je pamet ? Ja tisto karmanjka v njihovih glavah. Pa sem se odločila iti na potep. S seboj sem vzela eno pohano mačjo dlako, si jo zavezalav ruto in se odpravila. Napoti sem videla malo uš po imenu SprincaMarogla, ki pa se je ravno sončila na travni bilki. V ozadju je sedem fantov igralo nogobut, sredi ribnika pa so race delale prevale. Res so čudni ti Bultičani. Najbolje bo, da se vrnem h kuharci Janezki. Ko sem takole pohajkovala pa travniku, sem že od daleč zagledala plakat, na katerih je pisalo :   

POZOR VSEM BUTALCEM!

Sporočamo, da se bo včeraj izgubila Butalska pamet. Upamo, da ni zašla, saj so Butale skoraj velike. Prosimo ne zamenjajte jo za miš, ker to že ni.

                                                                               Vaš policaj:

Vsepoznanko

Ojoj! Ni me par ur,pa zunaj že visijo plakati. Hitro sem se namenila v županovo hišo. Zelo se me je razveselil, zato mi je priredil zabavo, na katero niso smeli priti Tepanjčani. ß Zabava ni trajala do lani, je pa trajala do gasilskega doma v Butalah. Butale niti niso tako butaste, kot se zdi, ampak dobrega srca.

Pia Majerič, 5.a

Comments