6. razred

BLEK!!!

Nekega dne sem se s prijatelji odpravil lovit ribe. Imeli smo se zelo super. Ulovili smo veliko rib. Lovili smo z majhnimi črvi. Ko smo se odpravili domov, sem se odločil, da jih bom nekaj vzel s sabo za naslednji lov. Doma sem pozabil na črve in nahrbtnik pustil v kuhinji. Naslednje jutro sem zagledal neprijeten prizor. Črvi so se lazili pod mizo, nekaj jih je bilo celo na mizi. Prizor je bil takšen, da sem rekel BLEK. Od tistega dne sem vedno črve spustil nazaj k ribam.

 

Nejc Slana, 6. b

Kako je Krjavelj tatove odgnal

 

Krjavelj je v gostilni pripovedoval tovarišem. Začel je tako: »Poslušajte, bilo je ob zori in bila je še tema.«

 Tovariš je zakašljal in to je Krjavlja zmotilo. »No, bilo je ob mraku, ko sem zaslišal naenkrat I-I-I-I-I-I-I-I-I. Zaškripala so vrata. Takoj sem se zbudil, vendar sem  mislil, da le sanjam. Ker sem bil lačen, sem odšel v hladilnik hrano iskat, pa sem silovito odprl vrata, pa je naredilo -TUM- in -AAUU. Ker  sem bil zelo zaspan, sem mislil, da se mi je samo zdelo. Zaprl sem vrata in na tleh zagledal v črno zamaskiranega moškega z veliko buško na glavi. Bil sem ves zaspan, zato sem šel po kozarec vode za poškodovanca. Ko sem prišel nazaj, ga ni bilo več. Samo skomignil sem z rameni in odšel spat. Ni minilo dolgo, pa sem slišal –TUMP- -TUMP- -TUMP- -TUMP. Bile so stopinje. Spet sem mislil, da se mi samo sanja. Naenkrat je zazvonil telefon. Mislil sem si, le kdo bi klical ob tako pozni uri. Tako sem bil jezen, da sem besno in močno odprl vrata, pa je spet naredilo -TUM- in -AAUU. Pogledal sem, kaj je bilo to. Videl sem enako kot prej - zamaskiranega moškega z buško na glavi. Spet sem odhitel po kozarec vode in ko sem prišel nazaj, moškega ni bilo več. Bilo je že jutro. Sedel sem  k mizi in poslušal novice po radiu. Slišal sem takole: »Nek moški je ponoči iz svoje hiše odgnal dva zamaskiranca, ki sta ga verjetno hotela oropati. Oba lopova sta se pred kratko uro predala policiji, saj nista imela več nič moči. Tistemu, ki ju je pregnal, se iskreno zahvaljujemo!«

 Od takrat naprej so vsi govorili, kakšen junak je Krjavelj in kako  dobro zna pripovedovati.

Jan Hercog, 6. b

 

 

 

 

MOJA DELOVNA IZKUŠNJA, HOČEŠ- NOČEŠ- MORAŠ

Za kulturni dan smo si v celjskem gledališču ogledali predstavo prirejeno po delu ameriškega pisatelja Marka Twaina  z naslovom -Tom Sawyer in vražji posli.Tudi meni se je že zgodilo kaj podobnega kot Tomu, da nisem ravno uživala pri delu, ki bi moralo biti narejeno. To se je zgodilo največkrat pri čiščenju ali pomivanju posode.

Mami nam je rekla, naj v dnevni sobi pospravimo in pobrišemo prah. Vsi trije sestrica, bratec in jaz tega najprej nismo hoteli, a smo morali. Zavzdihnili smo in se počasi lotili dela. Najprej je bilo vse tečno. Ko pa smo zagledali dnevno sobo v obliki »atomske bombe«, nas je kar zabolela glava. Vedeli smo, da bo  to treba pospraviti, a nismo hoteli, da bi to pospravljali mi. Od začetka smo čistili zelo počasi. S časom pa je že postajalo zanimivo. Med delom smo si prepevali. Ko smo končali, pa smo bili malce jezni, ker nismo že takoj delali z veseljem.

To se vedno ponavlja, kot začarani krog. Tako se tudi vedno znova učimo, da tudi, če hočeš ali nočeš- moraš.

Špela Vrtačnik, 6. b

 

ŠESTOŠOLCI SMO ZBRALI ANEKDOTE O ZNANIH KNJIŽEVNIKIH

Razkošna ameriška limuzina drvi po cesti proti Shakespearjemu  rojstnemu  kraju. Nenadoma zaškripajo zavore in avto se ustavi ob pešcu. "Halo," zakliče Američan, "ali vozim proti hiši Williama Shakespearja?" "Ja gospod," odvrne pešec, "pa ni treba tako hiteti. Je že mrtev."


Moliere je po dolgi bolezni srečal znanca, ki ga je le bežno poznal. Ta se je čudil: "Vi ste Moliere? Mislil sem, da ste mrtvi." Komediograf je zagodrnjal: "No, lep prijatelj ste!!! Še na pogreb niste prišli!!"

Ana Murko

 

Anekdota govori o slovenskem pisatelju Ivanu Cankarju, ki je menda še v šoli dobil nalogo – spis: Pogled z ljubljanskega gradu. Očitno takrat ni imel volje in je učiteljici zapisal: «Bila je megla, zato se ni videlo nič.«

                    (povzeto po pisatelju Bogdanu Novaku)

 

Anekdota, ki priča o globini odnosa Franceta Prešerna in Ane Jelovšek, matere Prešernovih treh nezakonskih otrok. Anekdoto je zapisala njuna hči, Ernestina Jelovšek. Ko je Andrej Smole na godovni večerji, hrana je že bila na mizi, nenadoma omahnil in umrl v pesnikovem naročju, je Prešeren ves potrt iskal tolažbe pri svoji ljubici. Njena reakcija pa je bila: »Ja, kdo je pa potem zajca snedel?«

Špela Vrtačnik

 

Katero knjigo prebrati? (Ocena knjige)

Zelo zanimiva je knjiga  avtorice  Berlie Doherty z naslovom Hči morja , ki  govori o legendi. V morju živijo Selki, ki izgledajo kot tjulnji, ko pa si vzamejo tjulnjevo kožo s telesa, pa so ljudje.
Oče najde majhno punčko v morju in si jo vzame kot svojo. Ko je postala starejša, pa ni več spala. Mamo je začelo skrbeti, zato jo je poslala k sestrični, stran od morja. Tam pa je bila še bolj žalostna, ker je žalovala po morju. Na koncu, pa je dobila svojo tjulnjevo kožo in je šla v morje k svoji pravi družini. To knjigo priporočam vsem bralcem, ki jih zanimajo pustolovske knjige in legende.


                                                                      Ana Murko, 6. b


 

 

Srečanje  z  bitjem s planeta Oxus

             V ponedeljek smo se v šoli pogovarjali, če obstaja življenje na drugem planetu. Jaz verjamem. Zvečer je prišla k meni Katarina. Šli sva na sprehod s psom po potki skozi koruzo.  Ves čas sva imeli občutek, kot da naju kdo opazuje. Potka se je razcepila na dve strani. Jaz sem do zdaj šla vedno po desni strani, a je Katarina rekla, naj greva po levi. Čez nekaj časa se je pot končala. Obrnili sva se. Iz koruze je skočil majhen človek. Bil je zelene barve in imel je tipalke, segel, pa mi je le do pasu. Pes je začel lajati, Katarina pa se je začela tresti in se skrila za mene. Stvar je rekla, da prihaja v miru in da je vesoljec. Predstavil se je. Ime mu je Hordy. Katarina je postala živčna in bleda, čez par sekund, pa je omedlela. Začela sem jo tresti, ona pa se ni zbudila. Hordy je rekel, naj se potem vrnem ponjo. Psu sem naročila, naj jo pazi. Hordy pa me je odpeljal do njegove vesoljske ladje. Mislila sem, da je velika,ampak ni. Bila je malo višja od Hordya. Razložil mi je, da prihaja iz drugega osončja, živi pa na planetu Oxus. Še vedno mu nisem popolnoma zaupala, bil pa je zanimiv. Šla sva nazaj h Katarini, ona pa je že bila budna. Hordya sem vprašala, zakaj je prišel na Zemljo. Odgovoril mi je, da so v šoli dobili nalogo, da iz kateregakoli planeta narediš prijatelje in on je izbral Zemljo. Moral se je odpraviti, saj je že zamujal. Poslovili smo se in je že izginil v svojem vesoljskem plovilu. S Katarino sva šli nazaj in nikoli ne bom pozabila Hordya.



                                                                                        Ana Murko, 6.b
:-)

        SREČANJE Z ENELPEJEVCI

 

Enelpejevci   pri nas pristajajo,

z vesoljskimi ladjami  Zemljo osvajajo.

 

Vsi se jih bojimo,

vstran od njih bežimo.

 

Enelpejevci nas lovijo,

z vesoljskimi ladjami za nami letijo.

 

Vsepovsod smo se skrili,

da nas  »zelenci« niso ulovili.

 

                                                                               Lucija Kuhar, 6. b

 

Mali oglasi za »špas«
 
Kolo
  Prodam kolo. Cena je 250 evrov. Firma je Zenf,  najznamenitejša firma na
svetu. Ima zlomljene zračnice in spuščene »felne«.
 Gratis dobite pokvarjeni zvonec in luč brez žarnice. Kupite po ugodni ceni
250 EUR. Plačate lahko tudi po obrokih. Če boste kolo kupili, pokličite številko bicikl.šop@penezi.com ali prek e-maila 021 120 210.
 
 
 
                                                         
 
 
 
Svinjska injekcija
 
  Prodam injekcijo za svinjsko gripo. Imam veliko zalog. Kupite 5dl-sko
injekcijo za ljudi in 3 dl-sko  za svinje.
 Pri človeku so možni kakšni stranski učinki pri svinji pa je lahko učinek
premajhen. 
 V paketu dobite 2 l cepiva in 1 l cepiva še za sosede, če so v krizi.
 Cena znaša 320 EUR, plačate lahko tudi po zajtrkih ... se upravičujem po
obrokih.
Aljaž Kekec, 6. b

Pesem o počitnicah


Juhuhu počitnice so tu,

šola gre počivat,

mi pa na morje uživat.

 

Šola v jesen se je prebudila

in otroke v šolo povabila,

da jih bo veliko naučila.                                                                                        Lucija Kuhar, 6. b

 

 

                                                                         

 

 
ŠESTI RAZRED NA IZLETU
 
Iz mrzle jame v svet pravljic
 
  V torek, 31. maja, smo šli z razredom na končni izlet. Ogledali smo si 
Snežno jamo, slap Rinka in izvir Črne. Peljali smo se približno dve uri 
in pol do Logarske doline. Avtobus nas je odložil pod hribom. Na ta hrib 
smo se vzpenjali približno deset, petnajst minut. Prišli smo do koče, 
okrog so bile klopce in tam smo pomalicali. Oblekli smo se v jakne 
in dolge trenirke ter se odpravili v jamo. Nekateri so imeli svetilke, s 
katerimi so nam svetili, ko smo si ogledovali jamo. Najboljši vtis so 
naredili stalagmiti iz ledu. V jami je bilo nič stopinj, zato smo, ko smo 
prišli ven, kar tekli do klopce in si po poti slekli jakne. Zdaj smo se 
odpravili na slap Rinka. Spet je bilo deset minut hoda po hribu. Pri 
slapu smo se tudi slikali - a in b razred. Šli smo si ogledat slap malo od 
blizu. »Špricalo« je na vse strani, zato smo vsi imeli vlažne hlače. Bilo 
pa je res lepo gledati, kako devetdeset metrov pada voda Savinja. Imeli smo 
kosilo, nato smo se šli igrat v park zraven počivališča. Sošolci smo 
tudi naredili nekaj lepih slik. Z učitelji smo se odpravili v 
pravljični gozd. Nekateri učenci so imeli zemljevid, kjer hodimo. Podali smo se po narejenih potkah po gozdu, kjer so bile postavljene hiške, gradovi in podobno iz znanih pravljic. Imeli so Rdečo kapico, Trnuljčico, 
Sneguljčico, Trije pujski, bilo je tudi stopalo velike noge - 'Big Foot' in še in še. Spet smo šli v avtobus, kjer je vedno bilo zelo vroče. Ogledali smo si izvir Črne. Imeli smo tudi vodičko, enako kot pri slapu Rinka. Izvir 
Črne ima ime od podlage, na kateri voda teče. Sama voda pa je zelo 
bistra. Na poti domov smo bili že vsi malo utrujeni. Starši pa so nas 
pričakali na avtobusni postaji in tako se je naš zaključni izlet 
šolskega leta 2011 veselo končal.

Ana Murko,  6. b

Na izletu

 

Zadnji torek v maju, zjutraj ob 8.00 uri, smo se zbrali pred šolo. Avtobus je pripeljal, zato smo se vkrcali vanj. Pot do Snežne jame je dolgo trajala in da smo jo malce skrajšali, smo se pogovarjali, šalili in zafrkavali. Ko smo prispeli do našega cilja, smo se namalicali. Nato smo se primerno oblekli in odšli v Snežno jamo. V jami me je že čisto na začetku začelo zebsti, vendar sem šel naprej. V Snežni jami sem že bil, zato nisem bil tako radoveden kot moji sošolci. Pot po tja se mi je zdela zelo kratka, vendar zanimiva. Ko smo prišli ven, smo se slekli in odšli v gostilno na razpotju. V gostilni smo imeli kosilo, po kosilu pa smo odšli v zanimiv čudežni Pravljični gozd. V gozdu smo lahko videli veliko zanimivih stvari, kot so Janko in Metka, Sneguljčica, kralji in še drugi pravljični junaki. Naš izlet se je nadaljeval  k izviru reke Savinje – v svoji mogočnosti je na nas čakal slap Rinka. Slap Rinka je visok 90 metrov in je zelo zanimiv. Pot smo tudi nadaljevali z drugim izvorom Črno. Izvor Črno je kristalno čist. Izvir smo si pogledali hitro, saj nam je zmanjkovalo časa, zato smo se odpravili domov. Prispeli smo pred šolo ob 21.00 uri,  tam so nas pričakali starši. Tega izleta ne bom nikoli pozabil.

Matic Kostanjevec, 6. b

IZ NORMALNEGA ČLOVEKA V PRITLIKAVCA

   Bil je večer in odpravljala sem se spat. Že dolgo sem si želela biti malo večja, kot sem sedaj. V čarovniški knjigi sem našla recept za napitek, ki pospešuje rast.

   Pripravila sem si napitek in ga kupila ter upala, da bo deloval. Ulegla sem se v posteljo in zaspala. Sredi noči sem odprla oči in opazila, da sem prekrita z odejo, ki se mi je zdela zelo velika. Videla sem, da je moja pižama desetkrat večja od mene. Mislila sem, da sanjam. Potem sem se zavedala, da je res. Napitek je deloval nasprotno in postala sem pritlikava. Ko bi se vsaj obleke pomanjšale z mano, pa se niso. Vstala sem in hotela odpreti čarovniško knjigo, da bi videla kaj sem naredila narobe. A ker sem bila zelo majhna, je niti odpreti nisem mogla. Šla sem si naredit obleke, ker nisem imela kaj za obleči. Ko sem si jih oblekla, sem šla poiskat najmanjši grobi kos blaga in si iz njega naredila torbo primerne velikosti, vzela sem natrgane papirčke in najmanjšo konico svinčnika, kar sem jih kdaj videla. Spravila sem vse to v torbo, jo vzela na rame in se odpravila na šolski avtobus. Ko sem stopila na avtobus, me nobeden ni opazil. Morala sem se izmikati velikim stopalom, da me kdo ni pohodil. Prišla sem v šolo in našla prijateljice, ampak one me niso opazile. Začel se je pouk in prva ura na urniku je bila slovenščina. Učiteljica me je vpisala v dnevnik, kot da nisem prisotna pri pouku. Iz besedila na tabli smo morali izpisati samostalnike in učiteljica nas je klicala po vrsti, mene pa je izpustila - kot da ne vem, kaj so samostalniki. Učiteljica je prišla k mojemu stolu in se skoraj usedla name. Še dobro, da sem se hitro umaknila. Čeprav je bil čisto navaden dan, je bil zelo naporen. Na vrsto je prišel odmor, to je bila šele mora.Tega sem se najbolj bala. Nisem se imela kam skriti. Vsi so tako veliki in jaz tako mala. Vsi so skakali in se drli eden preko drugega. Tako so bili glasni, da še svojih misli nisem slišala. Zazvonil je zvonec in naenkrat je bila pred mojimi očmi tema. Zbudila sem se in ugotovila, da so bile vse le sanje oziroma nočna mora.

 

   Te sanje so moje mnenje spremenile. Sedaj sem čisto zadovoljna s svojo višino.

Tjaša Draškovič, 6. b

Comments